Podrobnosti štejejo

Добри ден, Словения. Как дела? Če želite prevod, vam bo stric Gugl nedvomno ustregel. Sedaj se počutim dovolj samozavestnega, da nekaj napišem v cirilici brez prevajanja vsake besedice. Konec koncev mi je prejšnji teden uspelo prebrati Sneguljčico (или Белоснежка) v ruščini. Seveda sem bil daleč od tega, da bi razumel vsako besedo posebej, a na koncu sem zgodbo sestavil skupaj na podlagi ponavljanj fraz, že poznanega konteksta in psihološkega stanja, da ni treba poznati vsake besede posebej, kar je zame relativno izjemen dosežek. V istem dnevu branja pravljice sem se tudi odpravil v Tapo, mestece zasavskih proporcij. Nimajo sicer enega izmed največjih dimnikov na svetu, se pa ob sprehodu sliši občasen ritmičen "tum-tum, tum-tum, tum-tum". Kakšne afriške civilizacije bi lahko prisegle, da je to utripanje srca boga podzemlja ali nekaj takega, mi (jaz in prostovoljki iz Poljske in Rusije) pa smo se odločili, da to interpretiramo kot artilerijo na vojaških vajah v Tapi. V tem mestecu se nahaja vojaško oporišče, zato ni bilo nenavadno, ko je na glavni avtobusni postaji čakalo več vojakov kot civilistov. Omeniti velja tudi, da sem se prvič po enem mesecu spet znašel v jezikovni temi, saj sem kvečjemu lahko rekel "Tere" in "hmmmmm" (to zadnje je enako v vseh jezikih). V Tapi je večinoma Estonsko prebivalstvo, čeprav imajo na voljo ruski vrtec, tako da sem bil mrzel, kar se tiče komunikacije.

Večina zadnjih 7 dni je minila v vetrovnih pogojih, ki pa k sreči niso imeli pomoči temperatur iz naših zamrzovalnikov. Do zdaj so se nekako tudi prevetrile tudi jezikovne kavarne. Izredno privlačno v premislek so mi pa poročanja v zvezi z obiskom jezikovnih kavarn. Sledeče so samo naša opažanja in neuradni podatki. Ko smo primerjali angleške in nemške jezikovne kavarne, smo lahko opazili 2 trenda. Prvi, na angleške kavarne hodi dosti več ljudi kot na nemške, kar je zame (kot angleškega učitelja) vsekakor več kot dobrodošlo. Drugi trend: konsistentnost obiskov in volja za sodelovanje precej niha na angleških kavarnih v primerjavi z nemškimi. Tu prosim, da volje za sodelovanje ne enačite z motivacijo. Očitno se ljudje hočejo učiti angleško, drugače ne bi bili tam, saj je kavarna popolnoma neobvezujoča, tako psihološko kot finančno. Je pa pogost pojav, da ljudje niso pripravljeni komunicirati drug z drugim na vsaj malo višji ravni od "Hello, how are you?" Nekaj jih visi na telefonih, drugi ne posvečajo pozornosti osebi, ki je na vrsti, da spregovori. Pojavil se je paradoks, kjer imaš motivacijo, da se učiš angleško, vendar pa za to ne bi kaj dosti naredil. Jezikovne kavarne so usmerjene predvsem v govorne sposobnosti, ker nam teh najbolj primanjkuje v uradnem izobraževanju (mislim, da je to tako splošno sprejeto dejstvo, da niti ni treba citirati kakršnekoli raziskave). A tu se pojavi "finta". Ko z nekom govoriš, moraš (tako v svojem jeziku kot tujem jeziku) vzpostaviti neko povezavo z osebo, s katero komuniciraš. Z drugimi besedami, ne sme ti viseti dol do nafte, kaj ti neka oseba govori, in seveda obratno. To pa, sploh od začetka, terja nek trud, še posebej, če se ne znaš najbolje izražati v določenem jeziku. Upam, da bomo to sporočilo uspešno prenesli k udeležencem, da se poveča želja po komunikaciji drug z drugim. V varnem okolju, kot je jezikovna kavarna, je še najmanjši problem poskrbeti za prevode stavkov in podobno. Je pa nemogoče neposredno vplivati na miselnost in željo po komunikaciji z drugimi ljudmi; na to je lahko opozorjen vsak, a vsak se potem sam odloči, kaj bo ukrenil.

Na fronti glasbenih delavnic in kavarn se tudi stvari počasi stabilizirajo. Tretji razredi so zelo navdušeni nad kavarnami in zelo radi pridejo, a me kot novinca na izobraževalnem področju in novinca v njihovih življenjih preizkušajo. Seveda se jim ne pustim, tako da se stvari počasi umirjajo, kar se tiče discipline. Eden izmed učencev je kavarno sredi le-te zapustil, kar mi je bilo zelo všeč, saj s svojo prisotnostjo in neprisebnostjo ni motil ostalih učencev. Zato tega učenca spoštujem. Če so kavarne zasnovane tako, da je udeležba povsem neobvezna, bom to tudi izkoristil. Se pa pojavlja izrazita neobveza iz strani kitarskih delavnic. Več kot polovica delavnic je odpadla, ker so dijaki nekako ugotovili, da že ob prepolnem urniku v šoli ne morejo nameniti 45 minut kitarski lekciji. Tu pa vidim prednost vnaprejšnjega plačila pri običajnih krožkih in aktivnostih. Če se v nekaj spraviš, to potem naredi, preden pa se spraviš v nekaj, premisli, ali ti bo to narobe hodilo. Konkreten primer: Ta teden je učenec izrazil željo po kitarski delavnici. Vse je bilo že pripravljeno, prinesel je kitaro, samo za odmor je nekam odšel. Nato se ni prikazal. Razlog? Popravljal je zgodovino. Ne vem zagotovo, ali je bilo to popravljanje naloge ali popravljanje testa, je pa vseeno skrajno nepošteno, da sem ga moral čakati. Tu bi se moral, kljub prostovoljstvu, vzpostaviti varnostni mehanizem, ki bi tako za kavarne kot delavnice poskrbel, da se udeleženci prikažejo, če smo se že tako zmenili. Vnaprejšnji finančni prispevek zaradi politike prostovoljstva seveda odpade, tako da se zelo toplo priporočam, kaj lahko v takšnih primerih naredim.

Se pa zelo hitro bliža čas, ko se bom vrnil v Slovenijo in užil praznike s svojo družino in prijatelji. Do takrat pa: До свидания.