Konec prve četrtine - odmor med polčasoma bo kmalu tu

Po malo daljšem premoru se spet oglašam iz ruske Estonije. Minila je prva četrtina mojega prostovoljstva, ki se je iz razburljivih prvih srečanj do sedaj počasi prelevila v rutino, kar mi dokaj ustreza. Sigurno bodo vmes še potovanja, zabavni večeri in ostale zanimivosti, a rutina pri dleu mi za zdaj vsekakor ustreza. To ne pomeni, da počnemo ene in iste stvari - bolj se gre za enovit urnik. Je pa to tudi vse. Število dijakov se močno razlikuje, predvsem znotraj skupine. V povprečju učim okoli 4 dijake na uro. Nekih razlik odnosa do kavarn ni, če jih primerjam s šolskimi urami. Zanimivo je to, da nekateri dijaki pridejo, čeprav dajejo vtis, da sploh nočejo biti tam oz. ne posvečajo pozornosti pripravljenim aktivnostim. Mogoče so pričakovali neko magijo, da bodo prek prostovoljca brez samostojnega aktivnega dela prišli do izjemnih rezultatov. Pri tem se sprašujem, ali je človekova narava naravnana k geslu "po liniji najmanjšega napora"? Seveda obstaja druga, enako verjetna opcija, da so dijaki na nek način v obiskovanje kavarn prisiljeni. Mogoče je to zaradi izpitov, mogoče so učitelji vplivali na njih (ne rečem, da pozitivno ali negativno), lahko je neka tretja varianta. Je pa ena stvar sigurna: vzbuditi se jim mora apetit po učenju, ki ga imamo vsi kot otroci. Pri tem jim moram pomagat in se tudi trudim, da bi to dosegli, vendar očitno samo dobro zasnovane aktivnosti ne bodo dovolj. Potreben bo temeljit pogovor z njimi in upam, da od njih dobim odziv, kakršenkoli naj ta že bo. Mislim, da je vsakega učitelja, komika, glasbenika, karkšnegakoli izvajalca javnega nastopanja najbolj strah apatije in neodzivanja. Upam, da to dobim v prihodnjih tednih.