Ultra praznovanje rojstnega dne

Celotna zgodba se je začela 11. februarja 90-tega leta ob 18-ti uri, ko sem priplaval na površje tega sveta… Wait a minute… Malo preveč sem zašel v preteklost.

Točno 26 let 363 dni kasneje sem prispel v Larnako. Da, ob 18:00… prav ste sklepali. Se registriral v luskuznem hotelu, kjer smo za 5 dni imeli »Mid-term evaluation« srečanje z ostalimi EVS prostovoljci. Razkošnost hotela me je presenetila, ker po navadi sem relativno skromen glede nastanitve. Vse je bilo vredu, razen hrana… no tukaj pa ni bilo vse po mojem okusu. Mastnost obrokov meni ni všeč, a glede pojedin je to gonilna sila ciprske kulture. Vem, da hrana tudi na kratek rok vpliva na razpoloženje in počutje, če telo ne dobi tisto kar je navajeno. Prav zaradi tega sem se raje malo več najedel za samopostrežni zajtrk.

Večer pred 12h tekom sem si vzel 30min zase in se osredotočil na umiritev uma z jogo ter se nato odpravil sanjat. Noč ni minila najbolj mirno, saj sem se 3-4x prebudil. Mogoče sem imel še vedno preveč stvari v mislih. Za organizacijo je potrebno tudi nekaj mentalne energije, ki vpliva tudi na fizično energijo. Tudi na samem EVS srečanju smo imeli aktivnosti od jutra do večera, kar te tudi malo izčrpa. Vse to pomeni, da nisem bil 100% spočit. Ne glede na vse, sem bil odločen preteči vseh 12 ur, kajti dosti krat se moramo lotiti življenja, čeprav nimamo najboljših pogojev.

Zjutraj vstanem relativno kmalu. Ujamem avtobus ob 6:30, ki je bil k sreči zelo blizu samega hotela. Tudi postajališče v Nikoziji je bil v bližini Athalasse parka, tako da sem prispel dovolj hitro, da sem lahko pripravil vse potrebno. Napisi »Athalassa Adventure Trail Run« prilepljeni, miza za zborovanje in okrepčila rezervirana, tekaški nahrbtnik z vodo in dateljni pripravljen! Imel sem še par minut časa, zato sem se pred štartom še malce ogrel. Čakam na 8:00 na svoji uri… and we are off! V mislih si zaželim srečno pot in lahkotne noge ter brez pretiravanja. Ob tej uri nisem imel tekača, ki bi se mi pridružil. Naslednji zbiralni čas je ob 10:00 oz. na vsaki 2 uri. Na začetku je moje tekaško praznovanje potekalo po planu, čeprav slednjega nisem imel. Izbral sem srednje in bolj tehnične poti, zavedajoč da bodo noge postale kasneje bolj utrujene in da s tem ne bom imel takšnega užitka pri teku na težjih predelih.

Tik preden prvič prispem na zbirno točko sem v bližini opazil skupino otrok, ki so tekli po parku. Zaradi »firbca« se jim približam in na moje presenečenje opazim znani obraz! Srečal sem se z Tryfon-om, tekačem, ki ga poznam iz enega izmed prejšnjih tekov. Z njim sva oktobra na 23 km trail tekmi večino časa tekla skupaj ter na koncu oba stala na stopničkah (1. zame in zanj 2. mesto). Malo se pogovoriva, nato se odpravim na nadaljevanje poti.

Na zbirni točki se malo okrepčam, dolijem sok v bidon in se odpravim dalje. Še vedno sem sam na tekaški poti, pri čemer sem pomislil »kaj če bo tako ves čas?«. In prav to se je zgodilo, ampak nič hudega, tudi to je dober trening za naprej. Predvidevam, da je bilo temu tako, ker je bila ravno naslednji dan organizirana tekma v Akamasu (severno-zahodni del Cipra), katerega so se udeležili večina trail tekačev. Mogoče so se tudi nekateri ustrašili naslova dogodka in, da sta besedi »ultra« in »12 ur« zveneli preveč ekstremno.

Pri približno 22-23 km teka se povzpnem na razgledno točko nad celotnim parkom. Sem rad zahajam, ker razgled je res prečudovit. Ob vzpenjanju sem prvič začutil utrujenost nog. Nisem bil ravno najbolj zadovoljen, ker to se po navadi na takšnih teki ne zgodi tako hitro. Odločil sem se spočiti in uživati ob pogledu nad bogastvom narave. Ko se odločim nadaljevati, si v mislih ponavljam »siga siga«, kar v grščini pomeni počasi počasi. Vse skozi sem poslušal svoje telo. Če sem potreboval počitek sem se ustavil ali se vmes malce sprehodil.

Ure so hitro minevale, tako hitro, da niti ne vem kaj se mi je ves čas pletlo po glavi. Večino časa predvidevam, da nič, ker sem se prepustil naravi. Prav tek po različnih površinah me najbolj fascinira, vse od travnikov, skalnatih površin, zemlje prekrite z iglicami borovca, down-hill kolesarskih poteh, gozdnih brezpotij (katerih se navaden tekač ne bi nikoli lotil) … »ni da ni«. Z veseljem sem se lotil vsega … vsega, razen asfalta … asfalta pa res ne maram najbolj. Zakaj bi tekel po takšni togi površini, če je pa vse ostalo veliko bolj zanimivo?

Pri 9-ti uri teka slalomiram med drevesi. Vmes se ustavim, ležem na mehka tla in za par minut sanjarim v nebo. Imel sem prijeten pogled. Ko pred koncem, ob 18:00 še zadnjič prispem na zbirno točko sem bil že kar precej utrujen. Telo ni več želelo sprejemati hrane in pijače, ampak se tokrat odločim na silo nekaj pojesti in popiti, saj sem potreboval energijo in hidracijo. Nisem imel največjega veselja nadaljevati še za nadaljnji 2 uri. »A če sem jih prepotoval 10, jih bom še zadnji 2.« Vidljivost v tem trenutku je bila slaba, ker je prišel tisti čas, ko se je sonce že skrilo za obzorjem. Prižgem čelno svetilko in v počasnem tempu nadaljujem. Tek, hoja in počitek (ter tema, ne smem pozabiti na temo) so me spremljali na moji poti. Na cilj prispem 10 min pred osmo zvečer. Ja nič… 12 ur se konča ob 20:00 in ne 19:50, zaradi tega se za manjkajoči čas odpravim še malo naokoli.

20:00! Vesel, da sem doživel lepih 12h na mojem Ultra unikatnem praznovanju. Ampak dneva še ni bilo konec. Za sabo pospravim vso »nesnago«, ki sem jo pustil na okrepčevalnici. Zapakiram svoje stvari in se odpravim do avtobusne postaje. Do tja je samo 15 min hoje, večinoma navkreber. Odlično! S tem sem napravil ti. »cooldown« in sprostil svoje noge, saj se mi ni nikamor mudilo.

Ko pristopim na avtobus odpišem cimri na SMS, da prispnem v hotel čez približno 1 uro. Tako navdušeno jo je zanimalo kdaj pridem nazaj v Larnako. Le zakaj? Vedel sem, da mi EVS prostovoljci pripravljajo presenečenje za rojstni dan. Prav zaradi tega sem za nalašč naznanil svoj prihod cca. 15 min pozneje kakor v resnici. Stopim na recepcijo hotela in prosim za svoj ključ od sobe. Pravi, da ga je nekdo nedavno vzel. Sumljivo kajne? Stopim do dvigala, pritisnem številko 3. Ko se vrata odprejo, opazim EVS kompanjone, kako se vsi počasi odpravljajo proti moji sobi. In ko me zagledajo, so bili vsi začudeni, da sem že tu. »He is already here. What kind of a surprise is this?!«. In jaz odgovorim: »I´m not the one who gets suprised, I´m the one who suprises.« Skupaj v sobi 302 preživimo družaben večer, vse do polnoči, ko mi telo pravi, da je čas za spanec.

Tako sem jaz praznoval svoj rojstni dan. Kako ga pa vi? :)