Pravijo mi, da sem »norc«. Jaz se z njimi strinjam.

Po novem letu se bliža tisti čas, ko vodnarji priplavamo na površje. Zaradi tega sem malce razmišljal kaj bi lahko tokrat počel za svoj rojstni dan. Kakšno praznovanje si lahko tokrat izberem? Ali sploh potrebujem klasično praznovanje? Na koncu sem se odločil, da bom na ta dan počel tisto, kar najraje počnem … tisto kar mi resnično prinaša veselje. Izbral sem aktivnost s samo tremi črkami … T, E, K. Ampak koliko časa bi rad tekel? Najprej sem pomislil na 24 ur (celotni 11. februar), a sem se hitro premislil in skrajšal svojo idejo na polovico, 12 ur. Za svojo lokacijo teka, sem izbral park Athalassa, ki se nahaja le nekaj kilometrov stran od centra Nikozije in gre za ogromen park, ki je pravi balzam za aktivnosti na prostem. Vsebuje sprehajalne in kolesarske MTB poti, gozd, jezera, piknik lokacije, razgledne točke … kaj bi še radi?

Kasneje sem se odločil, da k svoji ideji povabim še ostale interesente, ki bi se mi radi pridružili pri teku na omenjeni dan. Seveda ne za vseh 12 ur, ampak za kolikor časa bi želeli. Naznanil sem zbirno točko in določil zbiralne čase (na vsake 2 uri). S tem sem organiziral lastni »Ultra tekaški dogodek«, ki je bil namenjen izključno druženju in ni bil tekmovalno obarvan. Moto je bil »No competition, no worries« (Brez tekmovanja, brez skrbi).

Kmalu po določitvi vseh podrobnosti in logističnih tehnikalij sem dobil zaskbljujoče sporočilo, da imam v času teka ti. »Mid-term EVS evaluation meeting« (Evalvacijski EVS sestanek), na katerem je moja udeležba obvezna. Ob tem je moj (običajno zelo nizek) krvni pritisk skokovito narastel. Predvsem zaradi tega, ker mi je takšen obvezen sestanek (ob začetku mojega EVS) že prekrižal moje načrte. Takrat sem moral iz enega zelo velikega projekta (World Wide Village, kratkoročni EVS) hiteti na omenjeni sestanek in nato po koncu slednjega ponovno hiteti na drugi zelo velik projekt, ki je bil prav tako kratkoročni EVS (Culture Volunteer). Takšna hektičnost je nekaj, kar se nikakor je sklada z umirjeno ciprsko kulturo! Vendar tokrat sem bil odločen svoj Ultra projekt izpeljati, ne glede na zaplet. Zaradi tega sem prosil za pomoč pri svoji EVS koordinatorki, če se lahko zadeva uredi. Tudi sam sem pisal na Nacionalno agencijo. Dolgo časa sem dobival enak odgovor, češ »da ne vedo, če lahko časovno uredijo, da lahko manjkam 11. februarja). Če že to ni v meni ustvarilo dovolj napeto ozračje, sem v tistem trenutku izvedel, da sestanek ne bo potekal v Nikoziji, ampak v Larnaki… kar pomeni 50 km oddaljenost od lokacije ultra teka in s tem precej veliko logistično komplikacijo. Le kako bom prišel iz Larnake do Athalassa parka, da bom lahko tekel v zastavljenem časovnem okviru od 8ih zjutraj do 8ih zvečer?? In kako bom transportiral vse potrebno (hrana, pijača, oblačila…) za ultra tek?? Morate vedeti, da sem si moral sam organizirati okrepčevalnice, ker brez njih bi stežka zmogel teči 12 ur.

Nato končno dobre novice! Nacionalna agencija se je uspela domeniti s trenerjema EVS sestanka, da sem lahko odsoten na omenjeni dan, »da ne bom manjkal pri najbolj pomembnem delu«. In poleg tega: avtobus Larnaka - Nikozija je imel ravno takšen vozni red, da sem lahko izvedel svoj tek ter postajališče v Nikoziji je bilo relativno blizu Athalasse. Za transport potrebščin (za okrepčevalnice) pa sem prosil direktorja svoje gostujoče EVS organizacije, se pravi tudi za to je bilo poskrbljeno!

Ultra teki so pustolovske izkušnje, ki zaslužijo poglavje zase. Zaradi tega boste izvedeli, kaj točno se je dogajalo na ta dan v naslednjem blogu. Kmalu.