Padeš, se pobereš, padeš, pobereš, padeš, ugani kaj ... (se) pobereš

Do sedaj sploh ni bilo tedna, da ne bi spoznal vsaj 30 novih ljudi. Non-stop sem bombardiran z imeni, takšnimi in drugačnimi osebnostmi, ki sem jim zanimiv ali so meni zanimive. Tudi prejšnji teden ni bil nobena izjema in enako lahko rečem za trenutni teden, saj začenjam s svojimi jezikovnimi kavarnami v šoli. A za zdaj pustimo vtise kavarn in se posvetimo privilegijem učiteljem: POČITNICAM!!! Seveda, po trdem delu v šoli (ki je zajemalo 10 bolj kot ne enakih predstavitev), sem se moral odpočiti (slednjo trditev poišči pod "Sarkazem") Zato sem se odločil, da bom aktiven v VitaTiimu, moji koordinacijski organizaciji. VitaTiim je gostila 10 dijakov iz Hiiume, otoka na zahodu Estonije, ter 10 dijakov iz Narve. Skupaj smo izvedli razne aktivnosti, od gradnje mostov iz slamic do bowlinga, pohajkovanja po mestu in mnogo drugih stvari. Med mnogo drugih stvari bom opisal nekaj dogodkov, katerim lahko pripišemo biblijsko aluzijo. Sreda, 21. 10. 2015: Luka pade prvič na drsališču. Poskus zaviranja vstran z drsalkami, ki niso niti malo prilagojene tvojim nogam, je primerljiv telenoveli - že vnaprej veš, kaj se bo zgodilo. A vse je ostalo celo, celó moj ponos. Pobral sem se in oddrsal do konca brez poškodb in dodatnih padcev. Sreda, 21. 10. 2015, kasneje zvečer: Luki padejo prvič svaljki po tleh. Priprava jedi za 30 ljudi traja nekaj časa, ob omejenem prostoru in pomanjkanju orodij, ki olajšajo delo, pa niti ni najbolj zabavno. Seveda lahko krivdo zvalim na Katjo, s katero sem takrat govoril prek Skypa, to nikakor ni posledica moje štoravosti, khm, khm ... Svaljki so na srečo bili varno zaviti, tako da bakterijskih okužb v mednarodni populaciji čez nekaj dni ni bilo. So pa svaljki bili povod za tretji padec. Četrtek, 22. 10. 2015: Luki zdrsne steklen pokrov pred blokom iz ponve. Pomanjkanje trenja na spolzki ponvi in nepazljivost sta odlična kombinacija, da zapraviš denar v Narvi. Seveda sem si obljubil, da se vsak dan naučim nekaj novega. Tisti dan sem se naučil sledeče: nikoli več ne kuham za 30 ljudi, če moram hrano pretovoriti dlje od 10m. Poleg vsega sem imel tisti večer še predstavitev Slovenije, ki pa je bila izvrstna. Kako mi je uspelo? Moral sem se pobrati iz prekuhane glave, se spraviti v dobro voljo in zvečer je bila vsa stvar že pozabljena. Na koncu sem skoraj pozabil na pokrov. Sigurno ni bila prva stvar, ki sem jo razbil in tudi ne zadnja. Veliko pomembneje je, kako odreagiraš ob padcu. Nikoli se ne vrži še enkrat na tla in se po možnosti prostovoljno z glavo zabijaj v črepinje, ki si jih naredil. Pomedi pred svojim pragom (v tem primeru pragom svojega bloka) in se poberi. Samo tako ti lahko uspe.