Želja po vrnitvi domov

Dober večer vsem nadebudnim bralcem in bralkam. Tri tedne prostovoljne službe še ostane zame in odpotoval bom domov. V tem času mi dolgčas ne bo, vsaj iz vidika zabav in kulturnih večerov. Miguel bo organiziral portugalski večer, saksofonistka Eva in Julja Dem pa ukrajinskega. Med drugim pa so na sporedu tudi karaoke, večerja v čast Sv. Patriku in poslovilna zabava v čast moji malenkosti. A čeprav so ljudje tu večinoma izjemni, me vleče domov. Hočem spati v domači postelji, na kateri me ne bodo žulili vzmeti, želim jesti jajca s slovenskimi ocvirki (samo misel na to mi aktivira žleze slinavke), ustvarjat glasbo z zasavskimi komarati, videti prijatelje, dokončat 2. nadstropje v hiši, pometat zastarele ploščice iz terase in še mnogo drugih stvari. Želim si domov, ker želim spet imeti občutek, da ne živim sam v stanovanju. Počasi že praznim zaloge hrane in gledam, kako bom porabil to in ono zadevo, štejem kolikokrat bom še opral oblačila, kolikokrat grem še na delo, koliko glasbenih kavarn je še na sporedu. Verjetno bom kmalu začel štet, kolikokrat grem še spat v Estoniji, a za to še ni pravi čas. Dosti sem tudi razmišljal, ali se bom vrnil v Estonijo. Sigurno, vendar na počitnice. Hočem videti poletno verzijo cvetoče Narve, da se lahko sprehajam brez previdnih korakov na ledu in izogibanja lužam. Kdaj se bo to zgodilo, ne vem. Moji načrti tega letos in naslednje leto ne predvidevajo. Upam pa, da se kdo iz Estonije spomni in me obišče. Kljub temu, da si želim domov, sem pridobil še en dom, v katerega vem, da bom vedno lepo sprejet. To ni stanovanje, v katerem živim, ampak VitaTiim. Tam se vedno najdejo in se bodo našli izjemni ljudje. Upam, da jim uspe ustanoviti podružnico v Sloveniji (če bo birokracija to dopustila), saj bom lahko prek tega ostal v stiku z njimi tudi doma. To je eden mojih zadnjih blogov, mogoče celo predzadnji. Hvala vsem, ki berete moje bloge in podoživljate moje izkušnje. Kmalu se vidimo v živo.