Dobrodošel v Estonijo, deželo slabega prvega vtisa

Zdravstvuyte! 1. 10. 2015, 9:00 po slovenskem času. Takrat se je začela moja zgodba o Estoniji. No, seveda je bilo že prej vloženega veliko truda, da mi je bila ta pot omogočena, ampak ta del večinoma poznate. Vožnja do bergamskega letališča je minila brez posebnosti, razen to, da sem bil do kraja sit sendvičev za tisti dan (seveda nisem mogel pojesti vseh). Na pregledu letališča se počutiš napol golega, saj moraš oddati, četudi le za nekaj minut, svojo prtljago, ki gre skozi rentgen. A po vseh procedurah, mirni in dokaj hitri vožnji čez polovico Evrope sem prispel v Tallinn. Telo je bilo naspidirano, um pa izčrpan, tako da mi je Estonija namenila dobrodošlico v obliki taksista, ki za 3 km vožnje računa 12,50€. Preden sem videl taksimeter, je bilo že prepozno, a to je prvi vtis - velikokrat drži, a ne vedno. Pred odhodom iz Tallinna v Narvo (zgornji desni kot Estonije) sem se lahko naslajal nad komentarji Johna Oliverja na Youtubu, da je čas hitreje pritiktakal do polnoči. Na avtobusu, kjer ima vsak sedež zasebno vtičnico, sem si lahko napolnil telefon. V Narvi me je pričakala Natalia (ali Natasha, kakor vam je ljubše), ki me je pospremila do novega začasnega doma. Stanovanje je izpolnilo moja pričakovanja z izjemo neprisotnosti kopalniškega umivalnika, a ljudje so morali včasih še veliko bolj improvizirati. Moji cimri, Eva in Klara, prihajata iz Nemčije, ker koristita svoje prosto leto, da ugotovita, kaj hočeta početi v svojem življenju. EVS se za zdaj zdi kar spodobna izbira za to. V Narvi sem ostal en dan, ko sem se že transportiral na polovico poti med Tallinnom in Narvo, v Rakvere. Tam me je pričakala skupina približno 15 prostovoljcev, bila je prava Evropa v eni sobi. 4 Španci, od katerih vsak govori svojo različico jezika, 2 Nemki, Avstrijka, Francoz, Ukrajinka, Poljakinja, 2 Belgijki, Madžarka, ki živi v Turčiji, Armenka, Rusinja, in Slovenec. Na kratko, naučili smo se veliko stvari, npr. da je Mjau zelo kulturna diskoteka v Rakveru in da Messi zasluži 34€ na minuto. Mimogrede, če bi jaz toliko zaslužil, bi me teža denarja že po 5 minutah pokopala. Kakorkoli, vsak prostovoljec je zgodba zase in glavna stvar, ki sem se jo naučil, je da se moraš v brcniti v rit, če hočeš kaj narediti in doseči. To bo zelo prav prišlo tudi v Sloveniji, ne samo tu. Po 5 dneh intenzivnega treninga sem se vrnil v Narvo, kjer sem do sedaj (4 dni zapored) držal svojo obljubo, da se vsak dan naučim nekaj novega. En dan je bilo učenje ruščine, drug dan petje 7-9 letnikom, ki znajo komajda nekaj stavkov v angleščini. Vsak dan bolj spoznavam mesto, ljudi v njem ter njihovo kulturo. Pri tem mi dosti pomaga Elmar, mentor, ki ti časti pivo, a ga sam ne pije. Meni je prav, hehe. Od njega sem celo dobil kitaro na posojo, ki bi jo lahko kar ukradel, saj ima enega najbolj izjemnih zvokov, kar sem jih kdaj slišal.  Na tej točki bom za zdaj zaključil, saj moram še dokončati predstavitev o Sloveniji, ki jo imam jutri. Upam, da ustvarim dober prvi vtis, saj ga Estonija pri meni ni pustila, ampak za prvim vtisom je bilo toliko drugih lepih, da se začetnega sploh ne vidi več.

Dasvidenja, Luka